Rojstvo

Ubi tu Gaius, ibi ego Gaia

Poslušam Shade, zunaj je vroče. V meni je vroče, tli, eksplozije se vrstijo. Želela sem se vrteti po tkaninah, da sprostim napetost. Prisluhnem: Is it a  crime that I still want you? And I want you to want me too. Potem užge otožni saksofon. Tlesk prstov, globoki oceani. Kaj sem si zakuhala? Močna želim biti, pokončna, suverena. Fake it until you make it, mi odzvanja. A veš kaj, tudi iskrena želim biti. V resnici se počutim bedno. Boli, boli, peče. Odprl si mi srce in pozabil nanj. Zdaj gnije na soncu in ga rešujem. Na poti do nebes, si mi odrezal krila. Utopljen v svojih zablodah, si pozabil, da brez njih ne diham. Nevedoč si mi rano pobrisal s slanimi solzami. Veš, da si prvi, ki ni jokal? Vsi, ki so mi bili blizu, so jokali. Spomnim se, google me spomni: solze izločajo kortizol, hormon, ki olajša stres. Znanost še ne ve kako si razlagati jok. Seveda ne ve. Če bi vedela, bi bila drugačna.

Prodala bi ti solze in si kupila brezbrižnost. En paket bi, hvala lepa. Dobre vage, prosim. Dodana vrednost, garantiram.

Ta čustveni rollercoaster me utruja, vse me utruja, kje sem, kdo sem - pa dobro sem, grem, hodim, celo tečem. Tako naivno sem ti odprla srce. Kupila sem si pisane kratke hlače za na morje, delala sem plane v oblakih. Popeljal si me nazaj, hecno. Predramil si zakrpane bolečine mojih prvih razočaranj. Ko si odšel, sem pisala Mihi.

Dajala sva si ogromno, prvič to, prvič tisto in ono. Seks je bil res dober. Zbudil si me iz sanj, predramil - pa saj veš - iz sanj v življenje s polzaprtimi očmi. Alica sem bila, v čudežni deželi. Komaj sem sledila tempu čustev. Prehitro je šlo, nisem bila pripravljena, a sem se prepusčala užitkom. Stalno sem bila v boju sama s seboj. Je prav, ni prav, je prezgodaj, si premlad, sem prasica, delam prav? Strah me je bilo kot da bi vedela kaj me čaka. Nisem znala bolje. Tako si bil lep, rada sem ti počesala lase in se pomirila.

Hvala, ker si mi prisluhnil. Resnično hvala.

Iz mame sem postajala spet, ali pa celo prvič ženska. Ah, kako sem se ljubila kot ženska. Hvaljen Jezus, nisem Magdalena. Zdaj razumem, da se ti je zdelo, da sem te spregledala. Ostal si brez besed, postal si telo. Veš, tako globoko si šel vame, da sem te z nožnico posrkala vase. Stopil si se z žensko v katero se želim zaljubit. Razumeš? Če želiš ljubezen, se nauči ljubiti sam sebe, praviš. Ljubav na prvi krevet.

Tebe sta presenetila 2 začetka, mene 2 konca. Nasprotno je komplementarno, pravijo. Čeprav se počutim tako neverjetno ranljivo, vem kaj hočem poiskati. Še več tebe, ki mi ponudiš, da spregledam sebe.

Ko se mi stori milo, se spomnim, da imaš v skladu s horoskopom (te dvojčki!) slab okus za glasbo in grde čevlje. Potem mi je malo lažje :)

Jeb medtem odpira nove zgodbe. Feldmaršal v kinu, misel nate in vse vas, ki ste me kdaj ljubili, prihajam. Vleče me v preteklost, jebelacesta, k tebi. A Verona, Benetke, Paris, mesta ljubezni, spet ste na moji poti, zapeljite me. Pošljite mi znak.

Rundek, ti pa daj za rundo!

PS. Če bereš. Daj mi številko strani, povej št. vrstice. Prisluhnem. Vesoljna igra, stopigra. Morda je važno.

Spet mečem puščice v prazno, strah me je, razočarana sem, prazna. Ta igra me izčrpuje, pripravljena sem na dvojino, okrog mene pa nikogar. Strah me je večne samote. Dovolj imam. Želim si bližine in skupne prihodnosti. Želim si deliti sebe še z nekom. Bega me. Mislim, da je tokrat zares. 

 

Preokupirala so jih 3. očesa in univerzalna enost. Višji cilji in poslanstva, iskati resnico, iskati hudiče, iskati dobro, igrati se, noreti, potrjevati svojo moč, igrati se še enkrat, vse je igra, kdo je igralec? 

 

Samo dotakniti se in nasmehniti, ponuditi roko pa je postalo tako banalno, celo kičasto, v resnici na trenutke celo strašno. Strašno, ker terja odgovornost, tisto direktno do drugega, odločitev, zapiranje neskončnosti v banalno končnost človeka, ki kaka, ki lula, ki joka, ki smrdi. 3. oko je vedno bolj privlačno, je abstraktno ima potencial vsemogočega, neskončnega uvida, rešitve. Kako ponovno spregledati?

 

Je ljubezen morda hudič v preobleki? Rdeč, goreč, hrepeneč, poln poželenja? Kaj se tukaj skriva ta vesoljni trik, ki loči dobro na zlo, spodaj na zgoraj, mene od tebe? Univerzalni delitelj, namesto največji skupni imenovalec?

Če vsak dan mislim nate, si mi morda všeč?

Can I afford to be sad

Is it only your body that gets old? Inside day after day I feel smaller and more stupid, fragile and weaker. Like a snail without a house. Becoming slimy and loosing the freshness.

Dreaming not about the endless future, concepts and poetry but how to move, how to earn, how to smile and look smart, how to provide an image of success. I am sorry that survival does not excite me. The poetry of pragmatics.

Im a sponge. I suck all the bad and save it for the sunny days. I enjoy sadness.
Yet can I afford it?

They tell me to be happy even when everything seems wrong.
Take chances, fail, seek for solutions.

Fake smiles and fake bodies, fake advice everywhere.
Relax.
Work harder.
Exercise.
Eat healthy.
It makes me eat fast, even if I don't like it. It makes me want to consume, just to be against it.

I want to build a sanctuary for sadness.
To protect it from extinction.
Like the Japanese wales.
And the bees.
And friendships.

Floods are everywhere. Floods of blood and floods of water. I imagine waterfalls of tears.
Tears of happiness and tears of sorrow.
I want to cry. Cry from saddens. Because saddens makes me happy.
Can I afford it?