Meja
Fragment iz preteklosti

“Kdor prvi pride prvi melje”, je rekel in zapustil zemljo polno modrih rož in rdečih poganjkov. Kdo si ti, ki stopaš tod mimo, da mi govoriš kaj naj počnem na ta presneto vroči dan. Na dnu lica mi bo še zadnja kaplja potu izparela pod žgočim soncem, ki v Buzetu ob osmih zvečer brez milosti sije na vse levo sedeče na vlaku iz Pule v Ljubljano.

Nadrejeni sprevodniki se mastijo z luknjami debelih kart in se pomikajo proti hladnejšemu cilju. Čas pa nevzdržno teče, da bi lahko odrešil vse ujetnike trenutkov ali krajših večnosti.

Iza sedežev ugledam modre kapice, ki z resnimi obrazi listajo po naših jazih in ustvarjajo napetost. V želji, da si tudi mi nadenemo to masko, nam s pogledi molijo kodo spoštovanja, ključ do verodostojnosti naših biti. Nasmejan človek, je morda lahko nevaren.

Pogledam proti oknu. Oranžna svetloba je materinsko objela travnate ravnine, se dotaknila tudi mojega obraza in mi naznanila, da se iz vsakega trpljenja rodi nekaj dobrega. Čar je zgolj v tihem pojemanju količine. Vse se vedno obrne proti soncu.

Je svetloba lahko hladna in toplota temna?

Poletje 2007