Spet mečem puščice v prazno, strah me je, razočarana sem, prazna. Ta igra me izčrpuje, pripravljena sem na dvojino, okrog mene pa nikogar. Strah me je večne samote. Dovolj imam. Želim si bližine in skupne prihodnosti. Želim si deliti sebe še z nekom. Bega me. Mislim, da je tokrat zares. 

 

Preokupirala so jih 3. očesa in univerzalna enost. Višji cilji in poslanstva, iskati resnico, iskati hudiče, iskati dobro, igrati se, noreti, potrjevati svojo moč, igrati se še enkrat, vse je igra, kdo je igralec? 

 

Samo dotakniti se in nasmehniti, ponuditi roko pa je postalo tako banalno, celo kičasto, v resnici na trenutke celo strašno. Strašno, ker terja odgovornost, tisto direktno do drugega, odločitev, zapiranje neskončnosti v banalno končnost človeka, ki kaka, ki lula, ki joka, ki smrdi. 3. oko je vedno bolj privlačno, je abstraktno ima potencial vsemogočega, neskončnega uvida, rešitve. Kako ponovno spregledati?

 

Je ljubezen morda hudič v preobleki? Rdeč, goreč, hrepeneč, poln poželenja? Kaj se tukaj skriva ta vesoljni trik, ki loči dobro na zlo, spodaj na zgoraj, mene od tebe? Univerzalni delitelj, namesto največji skupni imenovalec?