Počutim se nezadovolj(e)no.
Sedim na stolu s šestimi nogami.
Poskusim vstati pa zgubim ravnotežje.
Gravitacija me duši kot tudi to, da sem, to kar sem.
Leviti se jeseni je prepozno, našemiti, tragično.
Mislim na šelestenje listja, ki umira tam zunaj.
Zadnji vzdihljaji so lepi.
Otožnost je lepa.
Ob tem me prešine.
Veselje je kičasto, zaljubljenost je kičasta,
sreča je kičasta, sončni zahodi in fotografije vesolja so kičaste.
Mater, kiča bi!