x
Analiziranje neizrečenega mi buri domišljijo.
Bodiva tiho, da me ne boš mogla držati za besedo,
ti preberem izza sklonjenih vek.
Brez besed je tudi meni lepše.
Jezik dotikov tako najino noč v spomine zapiše kot nemi polsen.
Včasih si jih želim dotakniti. Domišljam si, da te lahko prikličem s tleskom prstov.
Pred mojimi očmi se izrišeta najini telesi, brez obveznosti, brez koncepta in konteksta. Kot kipa zamrznjena v temi omame postajava jaz, jaz in ti, ti. Trgava strahove. Stiskava zobe. Ustavljava ščemeče trenutke. Menjava žanre kot da naju je strah, da je to najin zadnjič. Ko preigrava generalko po dolgem in po čez, se utrujena od užitkov in lažja za težo najinih duš okleneva drug drugega in zapreva težke zastore. Dotik ustvari iluzijo popolne dvojine. Mirna se predam spancu, ki me nežno objame in zapre vrata mojim mislim. Zdi se mi kot da sem spet doma.
Ostra svetloba prekine moj sen in hladen tuš izbistri tvoje misli, ki začutijo, da se ne poznava. Prestrašiš se svojega srca, zato se zaprem vase. Zbegan mi ponudiš masko, namesto sebe. Sklonjenih ramen oblečeš jakno. Iz rokava streseš šalo, ki me zaboli.
V pozdrav mi obrneš hrbet in pogledaš njo.
Noč izbrišeš iz obraza vse do naslednjič.
V pozdrav mi obrneš hrbet in pogledaš njo.
Noč izbrišeš iz obraza vse do naslednjič.